Ujeti v čas: epizodični spomin in razvoj modernega mišljenja

Moderni človek je edini še živeči predstavnik ljudi, ki so v času ledene dobe poseljevali svet. Pri svoji selitvi iz Afrike, kjer se je najverjetneje razvil, se je srečal in tudi križal vsaj z dvema drugima človeškima vrstama - neandertalci in denisovanci. Ena izmed prednosti, ki jo je imel pred njimi, je bil dobro razvit epizodični spomin, ki mu je omogočal mentalno potovanje skozi čas. Zaradi tega spomina se ljudje preteklih dogodkov spominjamo kot osebnih doživetij, ne zgolj kot dejstev. Ker se zavedamo doživetij, da se stvari dogajajo nam, poskušamo usmeriti tok dogodkov, da bi nam v prihodnosti koristili. Takšno zavedanje naj bi se dokončno razvilo šele pri modernem človeku in mu je omogočilo novo percepcijo časa, ki je druge človeške vrste verjetno niso poznale. V veliki meri je vplivalo tudi na razvoj simboličnega izražanja. V arheološkem zapisu razvoj epizodičnega spomina odražajo najdbe trajnih predmetov in ritualni pokopi z grobnimi pridatki, saj takšna obravnava umrlih izraža željo po ohranitvi njihove identitete za prihodnje generacije.