Toward a Theory of Historical Periodization

Knjiga obravnava problematiko zgodovinske periodizacije, ki predstavlja temeljno, a razmeroma slabo raziskano temo zgodovinopisja. Periodizacije ne obravnava kot nevtralno orodje, temveč jo pojmuje kot teoretski problem, ki je osrednjega pomena za razumevanje zgodovinskih sprememb. Ključno izhodišče je heterogenost časa in posledice te časovne razsežnosti za način, kako je zgodovina deljena na obdobja. Knjiga se začne s proučevanjem pojmov, ki so potrebni za sistematičen pristop k periodizaciji, vključno z definicijami zgodnjih, srednjih in poznih zgodovinskih obdobij. Nadaljuje z zagovorom delitve zgodovine, ki temelji na odnosih med različnimi družbenimi formacijami in znotraj njih, kar vodi v novo interpretacijo pojmov predmodernosti in modernosti. Naposled se ti argumenti stekajo v tezo, da bi bilo obdobje približno med letoma 1450 in 1750, ki se običajno razume kot zgodnje novoveško obdobje, treba opredeliti kot pozno predmoderno obdobje. Pri tem ne gre le za preimenovanje ali novo oznako, temveč za bistveno konceptualno premeno. Pojem pozne predmodernosti predstavlja izziv tripartitni delitvi zgodovine na antiko, srednji vek in novi vek, ki še danes ostaja eden najvplivnejših okvirov periodizacije. V širšem smislu pa želi knjiga pokazati, da razprave o zgodovinski periodizaciji ponujajo nov pogled na najpomembnejše spremembe v človeški zgodovini.